Pred nekaj meseci sem imela enega tistih dni, ko ti gre res vse narobe. Mudilo se mi je k frizerju in telefon mi je neprestano zvonil. Odpravila sem se, se postrigla in ko sem morala plačati, sem opazila, da moje denarnice ni v torbici. Najprej sem mislila, da sem jo samo nekam odložila ali pa pustila v avtu. Še enkrat sem pregledala torbo in žepe, nato pa odšla do avta. Preiskala sem vse predale in prtljažnik, a denarnice nikjer. Takrat me je začela grabiti panika, saj so bili v njej vsi dokumenti, bančne kartice in nekaj gotovine. Na srečo sem se spomnila, da imam na telefonu shranjeno kartico, tako da sem lahko frizerju plačala račun.

Ko sem prišla domov, sem pregledala vse. Od omar do polic; tako obupana sem bila, da sem začela gledati, ali sem jo slučajno pustila v hladilniku – si lahko mislite? V glavi sem si vrtela film, kje vse sem bila in kje bi mi lahko denarnica padla po tleh. Odšla sem po isti poti in gledala po tleh, vendar je ni bilo. Ko sem že skoraj obupala in se pripravljala blokirati kartice, mi je zazvonil telefon z neznane številke. Oglasil se je gospod po priimku Kotnik. Povedal mi je, da je našel mojo denarnico, v njej pa je bila moja vizitka s telefonsko številko. Takrat sem si oddahnila, saj je bila denarnica najdena. Gospod Kotnik je vztrajal, da lahko pride na moj naslov in mi denarnico osebno preda v roke, in tako sva se zmenila že isti dan.

Ko je prišel, sem ga objela in mu rekla, da še vedno je dobrih ljudi na tem svetu, ter se mu zahvalila za poštenost. On pa je le skromno dejal, da bi vsak ravnal enako, če bi našel denarnico. Preden je gospod Kotnik odšel, sem mu ponudila še nekaj za piti, vendar je rekel, da se mu zelo mudi.

Od te dogodivščine dalje bolj pazim na svoje stvari in trikrat preverim, ali imam vse pri sebi.