Ko sem bila majhna, so mi starši kupili moja prva sončna očala, tista okrogla s pisanimi plastičnimi okvirji, v katerih sem izgledala kot iz modne revije za otroke. Moja mama ima na polici v naši dnevni sobi še zmeraj uokvirjeno fotografijo, kjer kot dvoletni otrok iz vozička precej samovšečno pogledujem iznad omenjenih sončnih očal. Ne le to, ta sončna očala skrbno hrani v posebni škatli na podstrešju, ki je polno stvari, namenjenih njenim bodočim vnukom. Morda se vam to zdi malce osladno, a ne morem zanikati, da sem ta sončna očala resnično oboževala. Nosila sem jih povsod: na morje, h kosilu, celo na stranišče.

Ljubezen, ki je ostala

Čez čas sem seveda omenjena očala prerasla, a moja ljubezen do tega čudovitega in praktičnega modnega dodatka je ostala in se nadaljevala vse do današnjega dne. Pravzaprav morda ta prispevek pišem s sončnimi očali na mojem nosu – ali pa tudi ne. Ugibanje prepustim vam. Ko sem bila malo večja, tam nekje v 2. razredu osnovne šole, sem z mamo prvič obiskala optiko. Zame se je odprl svet sanj: obdajala so me namreč sončna očala najrazličnejših oblik, barv in velikosti. Mislim, da sva v tisti optiki preživele kakšni dve uri, dokler mama ni imela dovolj in me je skoraj odnesla iz prodajalne. Do potankosti sem si namreč želela ogledati vsak okvir in preizkusiti vse mogoče oblike in modele na svojem obrazu.

Modni trendi

Kot najstnica sem prišla v stik z modnimi revijami, ki so prikazovale kreacije svetovno znanih oblikovalcev; pogosto so vključevale tudi sončna očala. Skrbno sem v svoje šparavčke spravljala privarčevan denar in si ob vsaki možni priložnosti kupila nova očala. Počasi sem začela razvijati osebni slog in moj način oblačenja je sledil ter se v vsaki podrobnosti skladal z modelom sončnih očal, ki sem jih tisti dan nosila.

Stena mode

Danes imam v svojem domu posebno steno, namenjeno le sončnim očalom, ki sem jih zbrala skozi leta in jih ponosno nosila. Postala so zaščitni znak mojega modnega sloga in del mojega značaja, hkrati pa vir mojega veselja.